»Težko je natančno pojasniti, kaj naredi Odpotovanja tako enkratna in neponovljiva. Prav gotovo vsebujejo občutja svojega časa, nemir mladosti in iskanja, ki svojega cilja sicer ne pozna, vendar ga čuti in sluti z vsem bitjem. In ta občutja so izražena s pesniškim jezikom, ki je izčiščen, varčen, hkrati pa zelo natančen. Pogosto srhljivo natančen. Je arhaičen in moderen hkrati in ravno to, da ohranja temeljne značilnosti poezije, recimo kitično obliko, pa rime oziroma asonance, vendar se vsega tega ne drži dosledno, je morda poskrbelo, da je prodrl tako globoko v zavest vsakega poslušalca. Toda hkrati je k temu treba dodati Pengovovo izjemno interpretacijo, njegov Orfejev glas, ki se brezhibno prilega besedam in njihovi zvočnosti.«
»Zdi se, kot da bi bil šanson za Svetlano Makarovič enako naravno umetniško okolje kot poezija in izjemne pripovedke, ker je lahko v šansonu še bolj igriva in kljubovalna, posmehljiva, duhovita do vseh mogočih človeških zablod, napak in hudobij.«
